Artikulacija
Sedem znakov na istih štirih tonih, vse je mogoče poslušati: štirikrat isti ton, spreminjata pa se le dolžina in način začetka — doba ostane tam, kjer je.
Artikulacija pove, kako se ton začne in kako dolgo se drži. Ne spremeni ne tega, kdaj pride, ne tega, kateri je: štiri četrtinke stojijo na vsaki sliki te strani na istem mestu in štirikrat gre za isti ton. Spremeni se dolžina, ki znotraj zapisane vrednosti zares zveni, in moč začetka. Najprej stoji različica brez znaka — ona je merilo, ob katerem se sliši vse drugo.
Brez znaka
Štirikrat isti ton, nad njim nič. Vsak zvok se konča tik pred naslednjim — ta drobcena reža sodi k običajnemu igranju in še ni staccato. Ob tej različici se meri vse drugo.
Staccato
Pika nad glavo note ali pod njo: ton zveni približno pol krajše, kot je zapisan, ostanek vrednosti pa je tišina. To je najpogostejši artikulacijski znak sploh in nikoli ne pomeni drugega tempa — le krajšo noto.
Staccatissimo
Majhen klin, zapolnjena konica namesto pike: tako kratko, kot glasbilo dopušča, približno četrtina zapisane vrednosti. V starih izdajah klin pogosto stoji tam, kjer je mišljen zgolj staccato — pred letom 1800 znaka nista čisto ločena.
Portato
Črtica in pika skupaj nad eno noto: nesen in vendar ločen. Ton se drži skoraj v celoti in se nato jasno konča — srednja pot, ki ji Francozi pravijo louré. Na godalu lok pri tem ostane na struni.
Tenuto
Vodoravna črtica: ton se drži vso svojo vrednost, do zadnjega trenutka, in pogosto dobi še nekaj teže. Nasprotje pike — in edini primer na tej strani, pri katerem se nič ne odvzame.
Naglas
Ležeči klin: ton se začne močneje kot sosednji, a ohrani natanko zapisano dolžino. Poudarek je v začetku, ne v trajanju; po sunku se ton vrne na običajno moč.
Marcato
Pokončna konica: močnejša od naglasa in povrh krajša — označena, ostra, odločno ločena. Razliko naredi vsota obojega: marcato brez kratkosti zveni le glasno, brez ostrine pa le poudarjeno.
Legato in vezalni lok
Lok nad več notami: prehajajo druga v drugo brez prekinitve, vsak ton traja do vstopa naslednjega. Začne se le prvi ton pod lokom; pri godalih to pomeni en potez z lokom za vse, pri pihalih en jezik na začetku.
Kaj znak zares spremeni
Pika nad noto ton skrajša, ne pospeši. Naslednji ton vseeno pride na svojo dobo — kar ostane vmes, je tišina. Kdor namesto tega igra naprej prej, ni zaigral staccata, ampak je spremenil tempo. Prav to tukaj naredi slišno gumb za poslušanje: začetki ležijo na vseh osmih slikah enako.
Kako kratek je staccato, je odvisno od tempa in od glasbila. Na violini nastane z dvigom loka, na klavirju s spustom tipke, pri pihalih z jezikom — en znak, trije različni gibi. Nobena izdaja ne navede števila, ker ga ni: znak pravi krajše, kot je zapisano, ostalo pa je stvar okusa in vaje.
Dva loka, ki nista artikulacija
Legatni lok je videti natanko tako kot Vezaj, in ta dva se nenehno mešata: vezaj združi dve noti iste višine v en daljši ton, medtem ko se frazni lok razpne nad različnimi toni in pove le, da prehajajo drug v drugega brez prekinitve. Dve enaki noti pod lokom sta torej vedno vezani. In Korona sploh ni vprašanje artikulacije, ampak časa: zapisano vrednost zadrži tako dolgo, kot želi izvajalec.
Notni znaki · Dinamika · Okraski · Glasbeni izrazi
Anotona to stori namesto vas
Fotografirajte note ali zaigrajte melodijo — Anotona prepozna tonaliteto, zapiše note in jih prestavi v katero koli drugo. Brezplačno.
Oglejte si AnotonoVsak ton na tej strani je izračunan, ne prepisan.