Predznaki
Pet znakov, ki na novo uglasijo en ton — vsi na istem tonu, vsi za poslušanje: najprej gol, nato z znakom.
Predznak spremeni višino note, pred katero stoji. Za koliko, je vsakič isto: za polton, pri dvojnih znakih za dva. Tega ni mogoče razložiti, mogoče ga je le slišati — zato vsaka slika na tej strani kaže isti ton dvakrat, najprej golega in nato z znakom pred njim.
Ton je vedno isti, in to namenoma: tako ostane znak edino, kar se razlikuje. Višaj dvigne za polton, nižaj spusti za polton, dvojni višaj dvigne za dva, dvojni nižaj spusti za dva. Razvezaj je edini od petih brez lastne razdalje — vzame nazaj tisto, kar je stalo prej, in povrne goli ton.
Višaj
Dvigne ton za polton. Najpogostejši od petih znakov: stoji v predznakih tonalitet z višaji in sredi takta povsod, kjer je potreben ton zunaj tonalitete. V imenu zvišanega tona se pojavi kot dodatek — golo ime z zlogom za njim.
Najprej ton brez znaka, nato isti ton z znakom
Nižaj
Spusti ton za polton, nasprotje višaja. Natisnjen je videti kot mala črka b, in prav od tam prihaja njegovo nemško ime. Stoji v predznakih tonalitet z nižaji in povsod v taktu, kjer se želi ton za polton nižje.
Najprej ton brez znaka, nato isti ton z znakom
Razvezaj
Vzame nazaj predznak in povrne goli ton. Kot edini od petih nima stalne razdalje: po višaju spusti za polton, po dvojnem višaju za dva. Deluje na vse, kar velja — na znak v taktu prav tako kot na predznak tonalitete.
Najprej ton brez znaka, nato isti ton z znakom
Dvojni višaj
Dvigne ton za dva poltona, torej za cel ton. Videti je kot majhen križ iz štirih klinov in stoji tam, kjer je treba že zvišani ton zvišati še enkrat — v tonalitetah z mnogimi višaji in v harmonijah, ki merijo na vodilni ton. Piše se zato, da ime tona ostane pravilno, ne ker bi bilo pripravno.
Najprej ton brez znaka, nato isti ton z znakom
Dvojni nižaj
Spusti ton za dva poltona. Dva nižaja drug ob drugem in ista logika kot pri dvojnem višaju, le navzdol: na klaviaturi ima ton veliko preprostejše ime, a v sklopu tonalitete bi bilo to ime napačno. Redko, in kadar se pojavi, z dobrim razlogom.
Najprej ton brez znaka, nato isti ton z znakom
Doklej velja predznak
En višaj na prvi noti — vsi štirje toni takta zvenijo zvišano
To je mesto, kjer skoraj vsak enkrat narobe prebere: predznak ne velja le za noto poleg njega, temveč do naslednje taktnice — za vsako nadaljnjo noto iste višine v tem taktu. Na sliki nosi višaj le prva nota, pa vendar vsi štirje toni prvega takta zvenijo zvišano. Drugi takt ne nosi nobenega znaka in tam ton spet zveni gol.
Zato nihče ne piše višaja štirikrat. In zato dobre izdaje včasih natisnejo razvezaj tam, kjer bi bil strogo vzeto odveč: v naslednjem taktu, za vsak primer, da nikomur ne ostane višaj od zgoraj v ušesu. Tak znak se imenuje opozorilni znak in se včasih postavi v oklepaj.
Znak na začetku vrstice
En višaj na začetku vrstice — štirje zvišani toni v dveh legah
Čisto spredaj, takoj za ključem, stoji nekaj, kar je videti povsem enako in vendar velja drugače: predznaki tonalitete. Ne veljajo do taktnice, temveč za celotno skladbo, v vsaki oktavi in v vsakem taktu — dokler ni zapisana nova tonaliteta.
Na sliki stoji na začetku en sam višaj. Nato pridejo štiri note v dveh različnih legah in vse štiri zvenijo zvišano, čeprav pri nobeni ne stoji znak. V tem je vsa razlika: predznak znotraj takta velja za eno višino do taktnice, predznak tonalitete za eno ime tona v vseh legah.
Katera tonaliteta nosi koliko znakov
Koliko višajev ali nižajev stoji na začetku vrstice in v kakšnem vrstnem redu, odloča tonaliteta. To ne stoji tu, temveč pri Tonalitete — tam je za vsako tonaliteto narisana slika znakov, kvintni krog pa pokaže, zakaj je vrstni red prav takšen. Iz katerih tonov se nato gradi lestvica, stoji pri Lestvice.
Notni znaki · Tonalitete · Glasbeni izrazi
Anotona to stori namesto vas
Fotografirajte note ali zaigrajte melodijo — Anotona prepozna tonaliteto, zapiše note in jih prestavi v katero koli drugo. Brezplačno.
Oglejte si AnotonoVsak ton na tej strani je izračunan, ne prepisan.