Okraski
Šest okraskov, vsak vgraviran dvakrat: znak tak, kakršen se natisne, in isto mesto izpisano v notah — oboje zveni in oboje traja natanko enako.
En znak nad noto, in iz enega zvoka nastanejo štirje. Okrasek ne predpisuje drugih tonov, temveč način, kako zaigrati tega enega: zapisana vrednost ostane cela, znak pa pove, kaj se znotraj nje dogaja. Vsak okrasek stoji tu dvakrat — tako, kakor se natisne, in pod tem izpisan v notah. Oba zapisa trajata enako; poslušati ju drugega za drugim je prav tisto, kar naredi razdaljo med zapisom in zvokom slišno.
Trilček
Glavni ton in soseda nad njim se menjata tako hitro, kolikor ostane čisto. Znak ne pove, koliko menjav je; izpisani tu stojijo štirje pari, vrednost note pa ostane natanko enaka.
Zgornji mordent
En sam hiter korak navzgor in nazaj, nato ostane glavni ton. Znak je gladek cikcak brez črtice. Korak ne traja dlje od trenutka — ves preostanek vrednosti pripada glavnemu tonu.
Mordent
Isto navzdol: enkrat na kratko do sosede pod njim in takoj nazaj. Znak nosi navpično črtico skozi sredino cikcaka. V njej je vsa razlika od zgornjega mordenta, in zlahka se spregleda.
Obat
Štirje toni okoli zapisane note: soseda zgoraj, glavni ton, soseda spodaj, glavni ton. Nad noto se obrat začne takoj; za njo najprej zazveni sama nota, obrat pa pride na koncu.
Kratki predudarek
Mala nota ima črtico čez zastavico in se igra tako kratko, kot je le mogoče. Glavnemu tonu ne vzame skoraj nič: pade na dobo, glavni ton pa sledi takoj.
Dolgi predudarek
Mala nota brez črtice ni okras na robu, ampak zadržek. Vzame polovico vrednosti glavnega tona — pri piki dve tretjini — in šele nato se razveže. Napisana je drobno, sliši pa se prav ona.
Od zgoraj ali od glavnega tona?
Tu se mnenja razidejo: se trilček začne na zapisani noti ali na sosedi nad njo? V baroku, in še pri Mozartu, se začne od zgoraj — okrasek je tam napetost, ki se razveže. V devetnajstem stoletju, od Hummla in Chopina naprej, se začne na glavnem tonu. Slike tu kažejo poznejše branje; pri stari glasbi je pogled v predgovor izdaje del dela, in dobra izdaja to pove prav tam.
Koliko tonov gre v en okrasek, ne pove noben znak. To je odvisno od tempa in od glasbila: tisto, kar je tu izpisano s štirimi menjavami, jih bo v počasnem stavku manj in v hitrem več.
Dva, ki ju ni mogoče izpisati
V tej vrsti manjkata dva znaka, Arpeggio in Glissando, in to iz enega razloga: nimata trdnih tonov. Valovita črta pred akordom pove, da njegovi toni prihajajo drug za drugim — ne pa, kako hitro. Črta med dvema notama pove, da pot med njima zveni — na klavirju so to tipke na poti, na violini drsenje brez stopnic. Kaj leži vmes, odloči glasbilo, in zato tega ni mogoče dati v note.
Notni znaki · Dinamika · Notne vrednosti · Glasbeni izrazi
Anotona to stori namesto vas
Fotografirajte note ali zaigrajte melodijo — Anotona prepozna tonaliteto, zapiše note in jih prestavi v katero koli drugo. Brezplačno.
Oglejte si AnotonoVsak ton na tej strani je izračunan, ne prepisan.