Poliritmija — tri proti dvema in kaj iz tega sledi
Pet parov za poslušanje. Levo oba glasova delita čas enako, desno različno — enako dolgo, drugače razdeljeno.
Tri proti dvema pomeni: isti odsek časa, razdeljen enkrat na tri in enkrat na dva enaka dela. Oba glasova se začneta skupaj in končata skupaj; vmes noben vstop enega ne pade na vstop drugega. V tem je ves čar — dva načina štetja tečeta hkrati in nobeden od njiju ni napačen.
Tu stoji pet parov drug ob drugem. Levo oba glasova delita enako, tako da vsak vstop sreča vstop; desno delita različno. Obe različici je mogoče poslušati in razlika se sliši takoj: levo en sam utrip, desno dva, ki se premikata drug proti drugemu.
Kar pade skupaj, se da izračunati. Dve delitvi se v ciklu srečata tolikokrat, kolikor pove njun največji skupni delitelj: pri treh proti dvema natanko enkrat, na začetku. Zato tudi zadnji par ni tak — štiri in dve imata delitelj dve in se srečata dvakrat.
Tri proti dvema
Osnovni primer, iz katerega sledijo vsi drugi. Zgornji glas deli takt na tri enake dele, spodnji na dva. Levo delita oba na dva in vsak vstop sreča vstop. Desno se po skupnem začetku razideta in se spet srečata šele na koncu. Kdor to želi vaditi, glasno izgovarja kratek pripomoček in razporedi njegove zloge med obe roki.
Štiri proti trem
Štiri proti trem shajajo brez nepravilne skupine, ker delitev v trichetrtinskem taktu izide: štiri osminke s piko natanko napolnijo tri četrtinke. Levo stojijo tri četrtinke proti trem, desno štiri proti trem. Zgornji glas teče torej nekoliko počasneje od osmink in nekoliko hitreje od četrtink — in spodnjega v vsem taktu ne sreča več.
Tri proti štirim
Isto razmerje z druge strani: zdaj zgornji glas deli na tri, spodnji pa na štiri. Sliši se nekaj drugega, čeprav sta števili isti — tu nosi tridelitev počasnejši glas, in to prevrne vtis. Zato sta na strani obe smeri in ne le ena.
Pet proti štirim
Pet proti štirim je najtesnejši od štirih primerov: glasova sta narazen le za petino delitve in slišno drsita drug ob drugem. Zapisan je zgornji glas kvintola čez ves takt. Tudi tu velja pravilo: pet in štiri nimata skupnega delitelja, zato se ujema le začetek.
Štiri proti dvema — ni poliritmija
Ta par je protiprimer in ni poliritmija: štiri in dve imata skupni delitelj dve, zato vsak drugi vstop hitrega glasu pade na vstop počasnega. Ne slišita se dva načina štetja, temveč en sam s poddelitvijo. Razlika ni stvar okusa, ampak število — in prav po njem se primer prepozna.
Kdaj dve delitvi dasta poliritmijo
Poliritmija ne nastane zgolj zato, ker en glas teče hitreje od drugega. Osminke proti četrtinkam so le poddelitev: vsak drugi vstop hitrega glasu pade na vstop počasnega in poslušalec še vedno sliši en sam utrip. Odloča, ali imata obe delilni števili skupni delitelj.
Če ga nimata — če sta torej tuji si števili — se glasova v vsem ciklu srečata le enkrat, na skupnem začetku. To je poliritmija: tri proti dvema, štiri proti trem, pet proti štirim. Če skupni delitelj imata, se srečata natanko tolikokrat, kolikor ta delitelj pove, in vtis ostaja vtis poddelitve.
Zapiše se to na dva načina. Če delitev v taktu izide, zadostujejo običajne notne vrednosti — štiri proti trem v trichetrtinskem taktu so štiri osminke s piko. Če ne izide, nastane nepravilna skupina z oglatim oklepajem in številko nad njo: tri proti dvema v dvechetrtinskem taktu je četrtinska triola.
Kaj stoji zraven
Kateri taktovski način se šteje kako: Taktovski načini. Kako se nepravilna skupina zapiše in šteje: Nepravilne skupine. Kaj se zgodi, ko en sam glas začne ob dobi: Sinkopa.
Anotona to stori namesto vas
Fotografirajte note ali zaigrajte melodijo — Anotona prepozna tonaliteto, zapiše note in jih prestavi v katero koli drugo. Brezplačno.
Oglejte si AnotonoVsak ton na tej strani je izračunan, ne prepisan.