Večglasje — ena melodija, pet stavkov
Pet stavkov za poslušanje. Zgoraj v vseh petih stoji ista melodija; šele to, kar leži pod njo, jo naredi za enoglasje, homofonijo ali polifonijo.
Koliko glasov zveni, še ne pove, kako je delo zgrajeno. Dva glasa lahko gresta po isti poti, se držita drug drugega ali pa gre vsak po svoji — in to se sliši takoj, brez ene same strokovne besede.
Zato na tej strani ista melodija stoji petkrat. V vseh petih slikah je ton za tonom ista, na novo preštet iz zvoka. Tisto, kar se spreminja, je vedno spodaj: nič, drugi glas, ki hodi z istim korakom, dva zadržana akorda, samostojen glas ali ista melodija še enkrat v preprostejši podobi.
Stara imena ne opisujejo nič drugega. Kdor pet slik posluša drugo za drugo, bo imena pozneje potreboval le še za iskanje.
Enoglasje
Sama melodija. V nobenem trenutku ne zveni več kot en ton — na tem, in na ničemer drugem, stoji ime. Ali jo poje en človek ali sto v unisonu, ne spremeni nič; šele ton, ki zveni hkrati na drugi višini, naredi stavek večglasen.
Homofonija
Drugi glas hodi z istim korakom: vsak vstop nosi oba glasova, nobeden ne čaka drugega. Tako je napisan koral in tako zveni zbor, ki poje akorde. Melodija se sliši zgoraj zato, ker leži višje, in ne zato, ker bi se gibala drugače.
Melodija s spremljavo
Pod melodijo ležijo akordi, ki se menjajo le redko. Zato na nekaj mestih zvenijo štirje toni skupaj, med njimi pa samo melodija. To je stavek skoraj vsake pesmi s kitaro ali klavirjem: en glas vodi, ostalo nosi harmonijo.
Polifoni stavek
Drugi glas začne pozneje in nato gre svojo pot — drug ritem, druga smer, lasten konec. To pomeni polifon: ne veliko tonov, temveč več glasov, in vsak ima nekaj svojega povedati. Njegov najstrožji primer je fuga.
Heterofonija
Oba glasova igrata isto melodijo, spodnji preprosteje — jemlje vsak drugi ton, ostalo pa pusti. Zato vsak ton pod melodijo pripada istemu razredu višine kot ton nad njim, in v tem stavku je to preizkusni kamen. Na Japonskem, v Indoneziji in v arabski glasbi je to običajen primer.
Pet stavkov z enim pogledom
Vsaka vrstica imenuje tisto, kar je v zvoku mogoče prešteti: koliko tonov zveni hkrati in po čem se stavek prepozna. Števila izhajajo iz slik na tej strani, izmerjena so in ne ocenjena.
| Stavek | Tonov hkrati | Po čem se prepozna |
|---|---|---|
| Enoglasje | 1 | Nikoli dva tona hkrati |
| Homofonija | 2 | Vsak vstop nosi oba glasova |
| Melodija s spremljavo | do 4 | Spremljava udari samo dvakrat |
| Polifoni stavek | 2 | Drugi glas začne pozneje |
| Heterofonija | 2 | Spodaj zveni isti ton kot zgoraj |
Kaj loči stavke
V enoglasnem stavku nikoli ne zveni več kot en ton. To je enoglasje — pesem brez spremljave, gregorijanski napev, otroška pesem, ki jo poje cel razred. Tudi sto pevcev v unisonu ostane enoglasnih.
Kadar se dva glasova gibljeta v istem ritmu, nastane akordski stavek: vsak vstop nosi oba glasova skupaj. To je homofonija v ožjem pomenu, stavek korala. Če pa melodija plava nad akordi, ki se menjajo le redko, govorimo o melodiji s spremljavo — o stavku skoraj vsake pesmi s kitaro ali klavirjem.
Kadar glasovi hodijo po svojih poteh, torej vstopajo v različnih trenutkih in vsak drži svoj ritem, je stavek polifon. Heterofonija je nazadnje primer, ki so ga evropski učbeniki dolgo spregledovali: dva glasova igrata isto melodijo, eden preprosteje od drugega. V glasbi Japonske, Indonezije in arabskega sveta je to običajen primer.
Kaj stoji ob tem
Kako se dva glasova vodita skupaj: Kontrapunkt. Kaj pride iz tega, ko tema potuje od glasu do glasu: Fuga. Kako se imenujejo razdalje med dvema tonoma: Intervali.
Anotona to stori namesto vas
Fotografirajte note ali zaigrajte melodijo — Anotona prepozna tonaliteto, zapiše note in jih prestavi v katero koli drugo. Brezplačno.
Oglejte si AnotonoVsak ton na tej strani je izračunan, ne prepisan.