Znaki ponavljanja
Šest zapisov, ki povedo, v kakšnem vrstnem redu se taktovi igrajo — vsak po dvakrat: kakor je natisnjen in v celoti izpisan, oba se da poslušati.
Znaki ponavljanja varčujejo s papirjem. Ne spremenijo niti enega tona, le vrstni red, v katerem se zapisani taktovi igrajo: iz treh natisnjenih taktov nastane pet odigranih, iz štirih nastane osem. Prav zato se tako pogosto napačno berejo — vidi se manj, kakor se igra.
Zato vsak primer na tej strani stoji dvakrat: enkrat tako, kakor je natisnjen, in enkrat v celoti izpisan. Na razviti sliki vsak takt obdrži številko, ki jo ima na natisnjeni. Kdor bere vrsto števil pod njo, vidi pot; kdor pritisne gumb, jo sliši.
Vsak takt ima svojo višino in traja celo noto. To ni glasba, ampak kažipot: samo tako se sliši, kateri takt prav zdaj zveni.
Znak za ponavljanje
Dve piki pred taktnico povesta: nazaj na začetek in še enkrat. Če odpirajočega znaka ni, se vrne na začetek skladbe. Drugič se piki prezreta in gre se naravnost naprej — sicer do konca nikoli ne bi prišli.
Pot: 1 2 1 2 3
Dva dela zapored
Če se pri isti taktnici srečata zapirajoči in odpirajoči par pik, se en ponavljani del konča in naslednji začne. To je običajna podoba menueta ali plesnega stavka: dva dela, vsak zase odigran dvakrat.
Pot: 1 2 1 2 3 4 3 4
Prva in druga hiša
Oklepaja nad zadnjimi takti povesta, kaj se igra pri prvem in kaj pri drugem prehodu. Prvič velja oklepaj, označen z ena, za njim povratni skok; drugič se ga preskoči in nadaljuje v oklepaju, označenem z dva.
Pot: 1 2 3 1 2 4
Da capo (D.C.)
Na koncu stoji Da Capo al Fine: začni od zgoraj in ustavi se pri besedi Fine. Fine stoji sredi skladbe in ne pri zaključku — pri prvem prehodu se ga prezre, pri drugem je konec.
Pot: 1 2 3 1 2
Dal segno (D.S.)
Dal Segno al Fine ne pošlje na začetek, ampak na znak, ki stoji nekje znotraj skladbe. Od tam se igra še enkrat, dokler se ne pride do Fine. To prihrani uvod, kadar naj bi zazvenel samo enkrat.
Pot: 1 2 3 4 2 3
Coda
Dal Segno al Coda skoči nazaj na znak in, ko drugič doseže To Coda, ven v kodo — lasten sklep. Kar stoji med To Coda in kodo, se pri tem drugem prehodu preskoči. Tako skladba dobi konec, ki se pojavi samo enkrat.
Pot: 1 2 3 2 4
Kako se bere znak za skok
Vsi znaki za skok se ravnajo po istem pravilu: igra se naprej, dokler kakšna beseda ne pove česa drugega, skoči se enkrat tja, kamor beseda kaže, in od tam se spet gre naravnost. Znaku se sledi samo ENKRAT — ko se naslednjič gre mimo njega, je že porabljen. Kdor to pozabi, obtiči v zanki.
Besede stojijo v italijanščini v vsaki izdaji na svetu, kakor forte in piano: da capo pomeni od začetka, dal segno od znaka, fine konec, al fine do konca. Ne prevajajo se, ker sodijo k notnemu zapisu in ne k besedilu.
Skok v kodo se bere dvakrat: pri prvem prehodu je To Coda samo zapisek na robu in se ga prezre. Po povratnem skoku je to točka izstopa — od tam se nadaljuje pri znaku kode. Kar stoji vmes, se drugič preskoči; prav zato koda je.
Dva znaka, ki sem ne sodita
Dva znaka radi mečejo v isto vrečo z znaki za skok, čeprav počneta nekaj drugega. Ponovitev takta stoji namesto takta, ki zveni natanko kakor prejšnji — prihrani pisanje znotraj vrstice, a nikogar ne pošlje nazaj. In Predtakt sploh ni znak ponavljanja, temveč nepopoln takt na začetku; pri ponovitvi se predtakt in sklepni takt pogosto dopolnita v enega celega.
Notni znaki · Artikulacija · Okraski · Glasbeni izrazi
Anotona to stori namesto vas
Fotografirajte note ali zaigrajte melodijo — Anotona prepozna tonaliteto, zapiše note in jih prestavi v katero koli drugo. Brezplačno.
Oglejte si AnotonoVsak ton na tej strani je izračunan, ne prepisan.