Note s piko
Pet primerov, vsak dvakrat za poslušanje: najprej nota brez pike, nato ista s piko — in takt traja natanko enako dolgo.
Pika za notno glavico je najvarčnejše znamenje celotnega notnega zapisa. Pravi: in še enkrat polovico tega. Iz polovinke nastanejo tri četrtinke, iz četrtinke tri osminke, iz osminke tri šestnajstinke.
To ni stalen dodatek, temveč razmerje: koliko pika doda, je odvisno od tega, koliko bi nota trajala brez nje. Zato vsak primer stoji tu dvakrat — enkrat gol, enkrat s piko — in obakrat ton leži na isti višini. Sliši se le trajanje. Takt pa ostane natanko tako dolg kot prej: kar pika da noti, vzame pavzam za njo.
Polovinka s piko
Iz dveh četrtink nastanejo tri. V tridobnem taktu zapolni ves takt in tam je običajni primer — en sam ton, razpet čez vse tri dobe. V štiridobnem za njo ostane natanko ena četrtinka, in od tod se rodi ena najpogostejših taktnih podob, kar jih je.
Četrtinka s piko
Iz dveh osmink nastanejo tri. To je pika, ki jo vidimo najpogosteje: skupaj z osminko za njo zapolni dve dobi in da vzorec dolgo-kratko, ki ga ima vsaka koračnica in vsaka druga balada. Kdor jo igra enakomerno, iz koraka naredi sprehod.
Osminka s piko
Iz dveh šestnajstink nastanejo tri. Ista delitev eno nadstropje niže, in kratka nota za njo postane zelo kratka — tako kratka, da se razlika od triole zabriše, če ne poslušamo pozorno. V tisku sta obe očitno različni; zaigrani pogosto manj.
Nota z dvema pikama
Druga pika doda še polovico prve, torej četrtino osnovne vrednosti. Skupaj dasta sedem osmin prvotne note: skoraj vse, a prav ne čisto. Ostanki za njo postanejo temu primerno drobceni, in prav od tega živi ostrina baročnih uvertur.
Pavza s piko
Pika na pavze deluje prav tako kot na note — le da se ne sliši, opazimo jo po čakanju. Na sliki sta tona levo in desno ista; premaknilo se je edino to, kdaj pride drugi. V starejših izdajah so se pavzi s piko izogibali in pisali dve pavzi; danes stoji povsod.
Pikčasti ritem
Najprej osem enakomernih osmink, nato isti takt s pikami
Najobičajnejša raba sploh ni osamljen dolg ton, temveč par: nota s piko in kratka za njo, znova in znova. Dolgo–kratko, dolgo–kratko. Obe vrsti na sliki trajata enako dolgo in nosita isti utrip — ena ga deli enakomerno, druga v tri proti ena.
Ta vzorec nosi polovico glasbene zgodovine: francoska uvertura živi od njega, prav tako koračnica in dober del tistega, kar v popularni glasbi velja za «ravno». Kdor ga igra enakomerno, igra nekaj drugega — in kdor ga sliši, to opazi takoj, tudi brez tega, da bi znal poimenovati.
Kjer je pika pravilo
Šest osmink, nato isti čas kot dve četrtinki s piko
V sestavljenih taktovskih načinih nota s piko ni izjema, temveč sama doba. V 6/8 ne štejemo šestih osmink, temveč dve dobi po tri — in ena doba je natanko četrtinka s piko. Slika prikazuje oboje zapored: najprej šest osmink, nato dve dobi, ki ju zbereta.
Zato so taki takti polni pik, ne da bi bilo mišljeno kaj posebnega. In zato je tam potrebna duola, brž ko je treba vendarle zaigrati dve namesto treh.
Katere notne vrednosti obstajajo
Pika spremeni notno vrednost, ne nadomesti je. Katere vrednosti obstajajo — celinke, polovinke, četrtinke in osminke s svojimi pavzami — stoji pri Notne vrednosti. Kateri takt se šteje kako in zakaj se 6/8 šteje drugače kot 3/4, stoji pri Taktovski načini.
Notni znaki · Notne vrednosti · Glasbeni izrazi
Anotona to stori namesto vas
Fotografirajte note ali zaigrajte melodijo — Anotona prepozna tonaliteto, zapiše note in jih prestavi v katero koli drugo. Brezplačno.
Oglejte si AnotonoVsak ton na tej strani je izračunan, ne prepisan.