Enharmonična zamenjava
Pet parov za poslušanje: dvakrat ista tipka, dve različni notni sliki. Zvok je isti, zapis ne.
Med C in D na klavirju leži natanko ena črna tipka. Zapisana je dvoje: zvišan C ali znižan D. Oba zapisa zvenita enako — pravimo jima enharmonično zamenjana.
Na tej strani stoji vsak par dvakrat drug ob drugem. Kdor prisluhne obema slikama, sliši en in isti ton; kdor ju pogleda, vidi dve različni noti: glava sedi eno stopnjo višje ali nižje, pred njo pa stoji drugo predznamenje. Prav ta razlika je tu izmerjena — višina iz zvoka, mesto glave in predznamenje iz natisnjene slike.
Zapis pri tem ni stvar okusa. Pove, od kod ton prihaja in kam gre: v tonaliteti z višaji se imenuje tako, v tonaliteti z nižaji drugače, znotraj akordnega zaporedja pa dobi ime po svoji vlogi. Kdor izbere napačen zapis, sicer igra pravilno, a zapiše nekaj drugega, kot je mislil.
Črna tipka
Najpogostejši in najpreprostejši primer: tipka med dvema osnovnima tonoma nima lastne črke, zato si jo izposodi pri sosedih — enkrat od spodaj z zvišanjem, enkrat od zgoraj z znižanjem. Na sliki glava note pri tem preskoči eno stopnjo, predznamenje pa zamenja smer.
Višaj na beli tipki
Med E in F ne leži nobena črna tipka, razdalja je že poltón. Zvišan E zato pristane na tipki, ki se tako ali tako imenuje F. Videti je odveč, pa ni: v lestvici, ki potrebuje E, tam stoji zvišani E — sicer bi ista črka prišla dvakrat, druga pa sploh ne.
Prek meje oktave
Isto na zgornjem robu oktave: od B do C je poltón, zato zvišani B pade na C nad njim. Tu se glava ne premakne le za eno stopnjo, temveč zamenja oktavo — v zvoku se tega ne opazi nič, na sliki vse.
Nižaj na beli tipki
In v nasprotno smer: znižani C pade na tipko pod njim. Glava tedaj stoji eno stopnjo višje od enako zvenečega soseda, pred njo pa stoji nižaj. Taki zapisi so redki, a niso napaka — pojavijo se tam, kjer jih tonaliteta zahteva.
Dvojni višaj
Dve zvišanji naenkrat dvigneta ton za celo stopnjo: glava ostane na svoji stopnji, pritisne pa se sosedova tipka. Dvojni višaj je videti kot majhen poševni križ in stoji skoraj samo tam, kjer mora lestvica, polna višajev, držati svoje črke v redu.
Dve tonaliteti, iste tipke
Kar velja za en sam ton, velja za celo tonaliteto. Fis-dur in Ges-dur pritiskata tipko za tipko isto — ne zvenita podobno, zvenita enako. V notni sliki eden stoji s šestimi višaji, drugi s šestimi nižaji.
Katerega vzamemo, odloči to, kar stoji naokrog: skladba, ki prihaja iz E-dura, piše naprej višaje; tista, ki gre proti Des-duru, piše nižaje. Obakrat zveni enako in obakrat je samo eden od zapisov tisti, ki se sam ponuja.
Kaj stoji zraven
Katera znamenja ton zvišujejo in znižujejo in doklej veljajo, stoji pri Predznaki. Katera tonaliteta jih ima koliko in kako so med seboj povezane, stoji pri Tonalitete.
Notni znaki · Tonalitete · Glasbeni izrazi
Anotona to stori namesto vas
Fotografirajte note ali zaigrajte melodijo — Anotona prepozna tonaliteto, zapiše note in jih prestavi v katero koli drugo. Brezplačno.
Oglejte si AnotonoVsak ton na tej strani je izračunan, ne prepisan.